A ta scenarij se zdi skorajda pravljičen. Nemalo je namreč primerov, ko otrok preprosto ne sprejme novega moškega v maminem življenju. Razlog so nerazrešeni odnosi v prejšnji zvezi. Eden od bivših zakoncev, navadno zapuščeni, velikokrat ostane jezen, maščevalen, manipulativen, poskuša vdirati v prejšnje partnerstvo. Pogosto se zgodi, da so otroci tisti, ki bi radi zanj napravili nekaj lepega. Neverjetno je, kako zelo si vse življenje želijo, da se gnezdo ne bi razdrlo. Velikokrat jih prav vidimo, kako želijo storiti nekaj, kar bi starše spet ‘zlepilo’ skupaj. Tako nastanejo izbruhi, ki niso nič drugega kot to, da se postavljajo na naše mesto. Poskušajo uravnotežiti družino. Tako težkega bremena pa jim enostavno ne smemo dovoliti. Njihova edina naloga je, da so srečni.
Le prijatelj, ne oče
Mnogo partnerjev poskuša v silni vnemi, da bi partnerici pokazali svojo naklonjenost, prevzeti vlogo očeta ter skrbeti za stvari, ki naj bi jih počel biološki oče. Preveč prehitro je izvrsten recept za upor. Primeren trenutek, da partner počaka otroka po uri glasbene vzgoje, je najbrž takrat – če opišemo slikovito – ko se otrok sam spomni, da mamin prijatelj dela točno za ovinkom ter bi bilo res neumno, če bi se mama vozila od daleč.
Jaz sem tvoja mama, tvoj oče živi drugje. Nikdar ne bo drugače. Moj prijatelj ni tvoj oče, a te ima vseeno rad. Tvojega očeta ne bo nikoli nadomestil in prav je tako – tako naj govorimo o novem družinskem članu. Nekatere mame silijo otroka, da njenega partnerja kliče oči. In to samo zato, ker niso opravile z delitvijo vlog. Niso še popolnoma doumele, da je razpadlo partnerstvo, a starševstvo ostane.« Pravilo, ki izključno velja, se glasi: »Za vzgojo otroka in reševanje njegovih problemov so na prvem mestu starši. Prijatelji pa se lahko krasno vključijo kot podpora partnerju, nikoli pa kot avtoriteta v družini, ki bo odločala, kaj bo otrok delal.«
Maja ni Petra nikdar skrivala, ker meni, da je treba biti do otrok popolnoma iskren ter se ne sprenevedati, da je mamica zaljubljena v očija, ker ni in nikoli več ne bo: »Šele po slabem letu najine zveze smo prvič preživeli vikend skupaj. Bilo je zelo naporno, zelo blizu katastrofe, saj Peter nima svojih otrok in nobenih takšnih izkušenj. Sicer se je dostojanstveno zadrževal, a opazila sem, da mu gre skoraj vse pri njiju na živce. Mislil je, da jima bo kar ukazoval, kaj naj počneta in česa ne, onadva pa ga bosta ubogala. Seveda ni bilo tako in v soboto zvečer sem že poslušala, kako nevzgojene otroke imam. Vsi smo bili slabe volje.«
Novi partnerji naj ne bi neposredno posegali v reševanje otrokovih težav: »Naj najprej partner poskrbi za to, da bo svoji izbranki v oporo. Naj jo posluša, ji da roko, svetuje. A naj se tudi nujno izogiba direktnemu konfrontiranju z njim, sploh če misli, da je naredil kaj narobe in bi potreboval kritiko. Naj opozori partnerico, a naj sama izpelje potrebne ukrepe.«
Od neprijetnega prvega resnega, a neuspešnega srečanja Majinih otrok s Petrom je minilo že eno leto. Od takrat skorajda vsak vikend preživijo skupaj in odnosi so se spremenili: »Na začetku nama je bilo s Petrom pred otrokoma še nerodno izražati ljubezen, zdaj pa sem ugotovila, da je tudi njima lepo videti, da se imava rada, zato se mirno poljubljava in objemava pred njima. Bolj ko sva naravna in iskrena do njiju, bolj naju imata rada kot par.«
Tudi Peter se je spremenil. Če je bil na začetku prestrog in prezahteven ter ni bilo nikakršne možnosti, da bi mu otroka pomagala pri kakšnih moških opravkih, je pozneje začel z njima uživati: »Ker je do njiju prijazen, ga imata tudi onadva zelo rada in pravzaprav zdaj uživamo vsi skupaj. Najbolj fino se imamo zvečer, ko se vsi skupaj zvalimo na najini postelji, gledamo televizijo in malo čvekamo.«
