Mar ni prisrčen pogled na dojenčka, ki se kobaca po preprogi? A naj bo preproga še tako skrbno posesana, na njej je najti cvetni prah, pepel, pršice, drobtine jedi, bakterije, luskine kože, prah, ki smo ga od zunaj prinesli z obuvalom. In ko se malček prebija skozi to džunglo, se prah dvigne in otrok ga kot kak velikanski kit vsesa. Del tega prahu se že v prvih osmih sekundah znajde v želodcu. Večina ga pride v pljuča, kajti otroci zelo veliko dihajo skozi usta, to pa pomeni, da nos prahu ne bo filtriral. Poleg tega pri njih obloga sapnika še ni dovolj razvita. Umazanijo, ki je prodrla v pljuča, v nekaj trenutkih obkrožijo makrofagi. V vsakem organizmu so vpisana genska navodila za »novačenje« armad teh obrambnih sil in prav zato ljudje preživimo. Makrofagi imajo težave samo z vlakni azbesta, kajti zaman jih skušajo požreti – to pač niso bakterije s tanko ovojnico. Zato azbest dolgo ostane v telesu. Težko je tudi očistiti organizem svinca. Ta pride v kri, precej se ga brez škode nabere v kosteh, nekaj pa ga prebije obrambne ovire, ki varujejo možgane. V velikih odmerkih – na primer v hiši, kjer so cevi zavarjene s svincem oziroma je svinec v laku – utegne znižati inteligenčni kvocient. Svinec se nabira do devet metrov daleč od avtomobilskih izpuhov in ga ljudje s čevlji prinesejo v hišo. Majhni otroci v primerjavi s tistimi, ki že hodijo, vdihavajo tudi več radioaktivnega radona, heksana in formaldehida.

Kilometri gliv v kuhinji

Kolonije tistih gliv, ki spadajo med zajedavke, se razpasejo po vsem, kar je manj strupeno od urana. Najdemo jih na lesu pohištva, gumah, na neumitih rokah in predvsem na kruhu, puščenem na mizi. Če bi mikrocevke, ki jih glive v enem dnevu razpredejo v kuhinji, izmerili in vse dolžine sešteli, bi jih bilo za kakšen kilometer.

Chopin ali Madonna za mizo

Od glasbe je odvisno, kako hitro bodo jedci pospravili svoje obroke. Neka raziskava v Dallasu je pokazala, da ljudje vstanejo od mize 11 minut prej, če je ritem živahen. Znano je tudi, da se gostov hitreje odkrižamo, če jih posadimo za mizo na neudobne stole in povrh poskrbimo, da je v prostoru hladno.

O romantiki pa niti besede

Par zaljubljencev dobesedno ovijajo plasti spolnih hlapov (zgovorno to kaže termografski posnetek). Mladenič oddaja iz podkožnih žil in žilic, predvsem pa izpod pazduh, kemično snov, imenovano androstenol, vonj sandalovine. Kadar se dva poljubljata, receptorski živci pošiljajo v možgane signale s hitrostjo 128 kilometrov na uro. Pritisk raste, sluznice se odpirajo in nastane predor, v katerem se pomešajo prvi dotoki sline. Zunanji sloji bakterij se odlepijo od zob. Androstenol, ki ga oddaja fantovo telo, se deloma pretvori v najmočnejše molekule androstenona. Usta se še bolj odprejo in jezika se prepleteta. Jezik je telesni del, ki je izjemen nosilec življenja in zagotavlja zatočišče neštetim kolonijam mikrobov, sicer ogroženih zaradi žvečenja in sline. Na jeziku je vse polno primitivnih anaerobnih vrst. Pride tudi do izmenjave: kaže, da tisti, ki posveča več skrbi ustni higieni, prepusti partnerju svoje kolonije bakterij Veillonellae. Vzburjenje zaradi poljubljanja poveča izločanje sline: več lizocimov prebije ovojnice odvečnih bakterij in več sluzastih beljakovin obloži stene ust. Bakterije postanejo neškodljivi topi žebljički.

Kadar je vroče, se glava kadi

Če zunanja temperatura prestopi »normalen prag«, se iz več kot dveh milijonov odprtinic v koži v obliki pare ali znoja izloča voda. Možgani odvrnejo samo 2,5 % vse telesne mase, toda glava pri odraslem človeku izloči 20 % telesne toplote, še več pa pri otroku. Ženske so bolj »prilagojene« znojenju: njihova koža izloča kapljice, ki brž izhlapijo. Pri moških so te kapljice veliko večje in dobesedno kapljajo s telesa.

Vojščaki z dobrim spominom

Kar 10 % prebivalstva razvitih držav ima globoko v grlu strašno bakterijo meningitisa. »Konkurenco« jim tam delajo tudi mikrobi, ki povzročajo pljučnico ali herpes. Na srečo pa je poskrbljeno za naravno obrambo. Branijo nas lizocimi, encimi, ki so recimo v solzah, kjer uničujejo bakterije, prodirajoče v oči. Poleg tega misli na nas pravcat paralelni svet, ki ga nosimo v sebi, tako imenovani spomin B. Skoraj vse bele krvničke, ki so se pred leti borile proti raznim okužbam, so mrtve, toda nekatere od njih so preživele in prav na njih temelji spomin B, nekakšen čudovit miniaturni muzej. In če bo prišlo do novega napada, bodo te obrambne sile takoj ukrepale.

Dolga pot blagodejne svetlobe

Kadar sredi sončnega dne odpremo okno, nad našo glavo tako rekoč eksplodira vodikova bomba. Svetloba je namreč prinašalka jedrske energije. Fotoni, ki jo sestavljajo, so v atmosfero našega planeta prodrli kak delček sekunde prej, pred vsega osmimi minutami pa so zapustili svoj vir, t. j. površje Sonca. Potovanje so začeli v globinah naše materinske zvezde pred milijoni let. In to pot, dolgo 150 milijonov kilometrov, končajo na naših rokah in licih. Ko nas oplaknejo, se takoj bolje počutimo: ultravijolična svetloba poveča raven endorfinov (snovi, ki sprožijo receptorje užitka in tudi blažijo bolečine), hkrati pa uravnajo melatonin (antidepresivno snov).

Prava, pravcata zdravilna bomba

Sklenimo te rahlo črne skrivnosti vsakdanjega življenja z merico optimizma. Omenjena zdravilna bomba ni nič drugega kot materino mleko. Toda tudi mleka drugačnega izvora vsebujejo aminokisline, recimo triptofan. In če dodamo sladkor ali sladko čokolado, dojenčkova slinavka dobi dragocene zaloge inzulina. Ta hormon namreč zadrži večino aminokislin in triptofan ima dostop do kapilar in možganov. Sladkano mleko spremeni triptofan v serotonin, pravcato pomirjevalno sredstvo. Nič čudnega, če je z medom sladkano mleko prastaro zdravilo za zrahljane živce.

Read More